- ožinė
- oži̇̀nis, oži̇̀nė bdv. Pardúodame ir núomojame ožiniùs kranùs.
.
ožinė
Look at other dictionaries:
Ozine Fest — Status Active Genre Anime Venue Megatrade Hall (2007 present) Location Mandaluyong City Country Philippines … Wikipedia
ožinėlis — ožinė̃lis sm. (2) žr. ožgrybis 1: Prisirinko ožinẽlių ir pavaišins svečius Brs … Dictionary of the Lithuanian Language
ZARIASPES — I. ZARIASPES Graece Ζαριάσπης, fluv. Bactrianae, a quo Zaviaspa urbs, quae postmodum Bactra dicta est, nomen accepit. Vide Salmas. ad Solin. p. 985. II. ZARIASPES nobilis Perses, cum Ozine eiusdem gentis, defectionem ab Alex. M. moliens,… … Hofmann J. Lexicon universale
ožinis — 2 ožìnis, ė adj. (2) 1. SD110, J ožio, ožiui priklausantis: Ožinė skūra KI252. 2. ant ožių (polių) pastatytas: Ožìnis tiltas NdŽ. 3. Tt, Krš kuris sukasi visas, ne vien sparnais su kepure (apie malūną): Ožìnis malūnas sukasi ant pamato Mšk. 4 … Dictionary of the Lithuanian Language
ruožinis — ruožinis, ė adj. (1), ruožìnis (2) NdŽ su dryžėmis, juostomis, ruožuotas: Mama seniai mirė, tiek i teatamenu, kad buvo ruožinis sijonas Mžš. Kur to[ji] mano ruožinė skarelė? Sb. Ruožinės kelnės Pn. | Ruožinės ir žiedinės drumstys P.Aviž … Dictionary of the Lithuanian Language
ožína — e ž (í) 1. ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima: prepeljati se skozi ožino / morska, zemeljska ožina / panamska ožina // zoženo mesto na čem: cestna, rečna ožina 2. ozkost: prevelika ožina traku / otresti se ožine v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
píka — e ž (í) 1. majhno okroglo mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: po koži so se mu naredile rdeče pike; iz letala so bili ljudje videti kot majhne pike / bele pike na dominah; nosi belo ruto z velikimi pikami 2. lingv.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tésen — tudi têsen sní ž (ẹ; é) zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji: reka teče skozi tesen; mračna, skalna tesen; tesni in soteske / gorske tesni ∙ knjiž. plovba skozi prekope in tesni ožine; knjiž. hoja po mestnih tesneh ozkih prehodih, ulicah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ukléščiti — im dov. (ẹ ẹ̑) narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
